Avtor se predstavi

Risanje mi je bilo že od zgodnjih otroških let potreba in izpolnitev. Še posebej me je takrat privlačeval živalski svet. Proti koncu osnovne šole me je prevzel kubizem, ko nisem vedel, ali bi risbe sploh pokazal učitelju. V gimnaziji ni bilo likovne vzgoje, pa je risanje zamenjala glasba. Na šoli za arhitekturo je bilo arhitekturno risanje podvrženo pravilom perspektive in izraznosti stavbnih značilnosti. Sam sem veliko bolj čutil potrebo po izražanju žive narave in krajine ter njunih vsakovrstnih posebnosti. To sem deloma našel na tečaju na likovni akademiji pri risanju malega akta, ko je bila moja risba vsakokrat drugačna, predvsem prilagojena modelom (starosti, spolu ali kipu).

V času aktivne delovne dobe sem likovno ustvarjalnost zamenjal za arhitekturno in urbanistično, težnje po likovnem ustvarjanju so bile takrat potlačene. Šele v poznih letih sem prišel ponovno v stik z likovno ustvarjalnostjo. Obiskoval sem likovne tečaje in skušal na svojstven ponotranjen način izraziti predmete svojega opazovanja. Pri svojem delu sem osredotočen na trenutno neponovljivo dogajanje v življenju opazovanega predmeta, pa naj bo to krajina, živa bitja ali njihovo sobivanje.

Kot osnovo vedno uporabljam risbo, ki jo nadgrajujem z dodajanjem barvnih ploskev in oblik, s katerimi na vedno drugačen način skušam doseči sožitje med zavednim in nezavednim. Enkratnost trenutka skušam izraziti tudi z raziskovanjem svetlobe, dialogom med idejo in obliko in notranjo napetostjo. Odnos do lepote, ugodje zaradi lepih oblik, je podrejen notranji izraznosti, pri tem pa je prisoten neizrazit vpliv posameznih smeri modernega slikarstva.

Kot motiv velikokrat uporabljam gozd z različno obravnavo svetlobe in s prisotnostjo arhetipov živalskega sveta, ki daje dionizično komponento z izrazom dramatičnosti. Nekateri motivi so predstavljeni v mehkih in gibajočih se abstraktnih oblikah notranjega podzavestnega sveta, drugi pa izhajajo iz tlorisnih prostorskih podlag. Prisoten je tudi človek z vso težo prehojene poti v poznih letih svojega življenja.

Jelko Valenčak